Ne kupujte kivije s Kitajske

Prosimo, da razpošljete - čim bolj je treba vse obvestiti, da se lahko samo odločajo. Ko je to prišlo v  javnosti brez njihove vednosti, je enako kot kriminalna dejavnost. Opazili boste nekaj nenavadno velikih kivijev na policah in to je videti zelo privlačno ! Ni čudno, da imamo toliko bolnih ljudi, ko jedo izdelke, kot je ta.

 

Kivi je prepojen s kemikalijami, medtem ko raste na drevesih, tako da bo postal večji in težji. To so z neke vrste hormoni za kemično rast,  ki imajo slabe učinke na človeški živčni sistem, vključno s presnovnimi motnjami, okvare ploda, ter okrnjenim učne sposobnosti otrok.

 

Kivi se namaka v kemični hormon, bo postal večji in ga imajo  raje trgovci, ker so bolj dobičkonosni! Večina jih je iz območja Sečuan.

 


To je to. No pa pojdimo v prvi supermarket...

Niso krivi samo politiki

Danes sem v e-nabiralnik dobil pismo, s katerim se zelo strinjam, ker kaže na en segment naše zahodnjaško naravnane, ovčje poneumljene miselnosti. Če se le malo spremenimo, lahko veliko dosežemo tudi na večji ravni. Naša pasivna kino-filmsko fast-foodovsko supermarket miselnost pa pomaga ravno velikim in bogatim korporacijam, katerim je prav malo mar za naše zdravje in blagostanje. Ravno nasprotno. Bolj smo bolni, več kasirajo.

Strinjam se s tem, da so potrebne družbene spremembe...

Ampak za večino stvari niso krivi samo politiki (ki smo jih izvolili) ampak smo krivi ljudje sami, zatorej bo težko karkoli narediti, če se navadni državljani ne bomo spremenili. In zelo težko se bomo spremenili, vsi skupaj.

Primeri:
1. Živim na podeželju, ki se zarašča, ker se nikomur več ne splača obdelovati zemlje, saj je hrana v supermarketih tako zelo poceni. Sama sem dejavna v Društvu za razvoj podeželja, kjer se trudimo z organizacijo tržnic -  prodaje hrane lokalnih  kmetov. Vendar ne zaživijo kot bi morale, ker je bolj praktično, da v supermarketu nakupiš vse naenkrat. Nihče se ne zaveda, da je kupovanje v marketih podpora tujim delovnim mestom in potem vsi jamramo, da dela ni.  Prav nam bodi!

2. Minili so prazniki. Moji otroci so za darila dobili 7.8 kg čokoladnih izdelkov ter 3 kg južnega sadja in kakšnega pol kg bombonov , vendar niti enega kg slovenskih jabolk ali slovenskega sušenega sadja ali  orehov, lešnikov...! Prav nam bodi, če imamo debele otroke in propadajoče nasade starih ekoloških jablan!

3.Zadnjič mi je ena preprosta gospa rekla: Če ne znaš ceniti svojega, si hlapec!  Ta stavek me spremlja kot mora že dva meseca. Ker je resničen. Ker smo hlapci. Ker  raje kupujemo poceni in nekvalitetne kitajske cunje, kot bi dali par EURO več za slovensko robo. In je propadla Rašica, Labod, pletenine Sežana, Vezenine Bled, Mura.....  Za zgled pa nam je bila Katarina Kresal, ki se je v času propadanja Mure na dan stavke delavk vsedla na letalo in šla po nakupih v Milano. Tipična Slovenka! Namesto da bi šla v Muro in s sabo pripeljala še žene ambasadorjev.... Sedaj pa jočemo, ker ni delovnih mest! Prav nam bodi! Hlapci!

4. Konec osemdesetih let so Primorci množično dobivali italijanske penzije, ki so bile precej velike.  Ljudje so množično kupovali avtomobile, zidali vikende, preurejali hiše....Nihče se ni spomnil (v naših krajih), da bi se povezal s kolegi in ustanovil kakšno večje podjetje ali ga celo odkupil v času tranzicije. Ko so v  devedesetih letih propadala podjetja eno za drugim so vsi čakali, "da bo prišel kakšen Italijan in nas bo rešil". Res je prišel in prevzel tovarno Lesonit. Od bivših 3000 zaposlenih jih je ostalo 120 in zasvinjan zrak s fenoli in nobenega razvoja lesarske proizvodnje (ki bi nudila dodatna delovna mesta), čeprav so Snežniški gozdovi bogati.  Ljudje pa še vedno čakajo, da bo prišel rešitelj od zunaj (ne domačin),  ki bo prinesel delovna mesta. Malokdo pomisli na to, da bi se sam kaj lotil, ker je najbolj enostavno nekam hoditi v službo, brez prevzemanja tveganj in odgovornosti.  Prav nam bodi!

5. Vedno več je na podeželju zveri in divjadi, ki tistim redkim kmetom, ki še vztrajajo, delajo škodo. Lovci imajo seveda korist, da se divjad pase in jo je zmeraj več. In ker je obdelanih površin vse manj, je divjad prišla do mest. Prav nam bodi, če smo tako leni, da ne moremo zastonj obdelati kakšne njivice za samooskrbo ampak se raje plačniško rekreiramo v fitnes centrih, nogometnih igriščih, dvoranah....... In v tej smeri celo vzgajamo otroke, ki bodo kot odrasli zahtevali še naprej takšen način življenja, saj jih od malega privajamo na to!

6.  Zaščito živali smo povzdignili nad zaščito ljudi. Za pse in mačke se ni nikoli tako odlično skrbelo kot danes (prehranski dodatki, oblačila, umivanje zob...), v nekaterih družinah je zanje  bolje poskrbljeno kot za otroke. Prav tako so divje živali močno zaščitene, ker so luštne....   Prav nam bodi, da medvedje ob belem dnevu hodijo mimo šole in jih otroci opazujejo skozi okno (OŠ Podgora Kuteževo, pomlad 2012)!

7. Spreminjanje miselnosti je dolgotrajen proces, ki se začne že v družini, nato v vrtcu in šoli. Ali svojim otrokom  dajemo zgled naj kupujejo lokalno sezonsko pridelano hrano, lokalno izdelana oblačila in obutev? Ali jih o tem učimo v šoli? Ali jih učimo spoštovati zemljo in jo  obdelovati?  Ali jih učimo spoštovati našo kulturo in kulturno dediščino? Ali jih učimo spoštovati sočloveka?  Ali učimo svoje otroke, da je za normalno življenje potrebno zelo malo materialnih stvari in denarja in zelo veliko ljubezni? Ali ne vzgajamo svojih otrok v miselnosti potrošništva,  konkurenčnosti, individualizma, skratka neoliberalizma? Ali  jim še vedno dajemo zgled, da je tuje najboljše in da celo "zaradi foušarije ne bom kupil od soseda"? Prav nam bodi, da smo tam kjer smo.


Težko je spreminjati miselnost že pri sebi, kaj šele pri družbi. Ne predstavljam si, kaj bi moglo priti, da bi se ljudje na hitro začeli drugače obnašati. Običajno so to vojne ali lakote.

"Da se naredi kar je prav je vedno pravi čas." Martin Luther King Jr.

"Nikoli ne dvomite ali lahko majhna skupina resnih in predanih ljudi spremeni svet. V resnici je to edino, kar ga sploh lahko." Margaret Mead 

Pismo bralke: Dragi gospod, ne poznate ljudi in njihove dobrote

Pismo dr. Ivanu Štuhecu.

>Če so otroci lačni, potem so nesposobni njihovi starši, vzgojitelji in učitelji, dedki in babice in vsi okrog njih, ki nimajo niti toliko zavesti, da bi se obrnili na dobrodelne ustanove in tako poskrbeli, da njihovi otroci ne bi bili lačni.< 

http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/05D4498FA69A5788C1257AE700401767?OpenDocument

Tako ste zapisali.

Torej: ali tudi vi, kot moralni teolog, nimate toliko zavesti in predvsem vesti, da bi nekatere misli, kot je zgornja, enostavno zadržali zase?

Ali ni v nasprotju z vsem, kar ste se učili v svojem življenju in v nasprotju z vsem, v kar ste prepričani in v nasprotju z vsem, kar prodajate kot vašo vero?

Prepričana sem, da je Jezus Kristus umrl ravno za take ljudi, kot ste vi sami. Prepričana sem tudi, da bi se od sramu zjokal nad vami, kajti vse, kar zlivate na papir, je v nasprotju z vsem, kar sem jaz kadar koli slišala o Jezusu in njegovem načinu življenja.

Ker ravno nekdo, ki se skriva za srajco, na katero je prišit kolar, ima na žalost velik vpliv na mlade ljudi, ki si svoje mnenje in predstave o svetu šele izoblikujejo. In zato se mi zdi skrajno nemoralno, da v javnosti
objavljate mnenje, da so za revščino krivi neizobraženi starši, po vrhu vsega še neverni, ki bi lahko napolnili želodce svojih otrok, če bi pridno hodili v cerkev, kjer bi slišali o pomoči Karitasa ali drugih organizacij,
ki te dni in že preveč dolgo delijo vse preveč ljudem drobtinice, ki so le en majhen korak do spodobnega vsakdana.

Včasih grem v cerkev, in nisem še slišala: pridite, delili bomo pomoč. Ampak se sliši vedno samo: pridite in kaj prinesite.

>Medijski kričači<, kot imenujete novinarje in njihovo delo, dragi gospod, na žalost kričijo samo resnico, ki pa se je vi očitno zelo sramujete. Nekdo, ki na krizo in proteste ljudi, ki se vse bolj oddaljujejo od  podobnega življenja, odreagira tako zelo ostro in s taki  neprijaznimi besedami, kot ste to storili vi, z besednim nasiljem samo prikriva krivdo.

Nekdo, ki se skriva za zidovi, v vašem primeru, za teološkimi zidovi, in ne stopi ven, da bi malo pogledal okrog sebe, in predvsem, da bi potem, ko bi stopil ven na sveži zrak, tudi videl, ni upravičen krivdo za revščino nalagati na ramena obupanih staršev.

Zato vam, bledolični gospod, predlagam, da se v sredo sprehodite na drugi breg Drave, do Ljubljanske ulice, kjer stoji skladišče za socialno pomoč Rdečega križa, in si sami ustvarite sliko o tem, koliko ljudi se zbere že v zgodnjih jutranjih urah, da bi si odnesli skromno pomoč. Vzemite si čas in ostanite do poznega večera. Vzemite si čas in tistim ljudem poglejte v oči, pristopite in jih potolažite, ali napravite kar koli drugega, kar bo izbrisalo sram z njihovih obrazov. Povejte jim tudi, da se nimajo za kaj sramovati, saj so po vašem mnenju oni tisti, ki imajo >dovolj zavesti<, da so se obrnili na dobrodelne organizacije.

>Kdo pa je Hribar s svojo krasno vilo in lepimi honorarji, da se gre Dedka Mraza,< je naslednje, kar ste napisali.

Jaz vas sprašujem ravno obratno: kdo ste vi s svojim krasnim prebivališčem in lepo plačo, da se ne greste Božička? Tisti čas, ko ste pisali članek, bi lahko delili jabolka in kajzerice po ulici. Verjemite, veliko ljudi bi vam bilo hvaležnih. Ali pa bi se preprosto sprehodili do Gosposvetske ulice in kupili šopek lepih rož, ki jih vsak dan, od jutra in do večera, v vročini in mrazu, prodaja simpatična ženica, stara več kot 80 let.

Zakaj sploh obsojate neko imetje nekoga, ki je pripravljen deliti? Tudi papež se prenajeda z zlato žlico in na sebe vesi prstane in verižice in nosi drage usnjene čevlje znanega in elitnega modnega oblikovalca, in je vedno zelo pameten, ko gre za lakoto po svetu. Naj svojo obilno postavo in pojavo razloži sestradanemu otroku, ki je legel v suh pesek, da bi mirno in končno umrl, nekaj korakov vstran pa čaka krokar na svoj boren obrok.

>V kulturi ni nič manj korupcije, klientelizma, komolčarstva, nevoščljivosti in vsega drugega zla, kot na vseh drugih področjih življenja,< ste tudi zapisali.

Odgovarjam vam:

V Cerkvi ni nič manj korupcije, klientelizma, komolčarstva. Dragi bledolični gospod, od kod vam te besede? Zabavate me, medtem ko se mi obrača želodec, nevoščljivosti in vsega drugega zla - zadnje bodo verjetno še najbolj razumeli posiljeni otroci, žrtve pedofilije - kot na vseh drugih področjih življenja.

>Kje smo z našo kulturo, se je pokazalo na premieri filma o Jančarju ob sklepu EPK. V dvorani nas ni sedelo sto, na ulicah pa je protestiralo nekaj sto srednješolcev in študentov s svojimi ideološkimi vodji iz univerzitetne srenje. Če bi jih novinarji vprašali, kdo je Drago Jančar in kaj pomeni za Maribor in Slovenijo, verjamem, da bi dobili zelo zanimive odgovore. Miselni svet Draga Jančarja se v enem letu njegovega vračanja v rodno mesto ni prijel niti mestne elite, kaj šele dijaštva, študentarije in drugih. Bojim se, da je prav ta premiera nazorno pokazala, kaj bo od EPK ostalo v Mariboru in Sloveniji.<

Gospod, zakaj pa vi niste vaših študentov opozorili na Draga Jančarja, mogoče bi vas potem bilo več kot sto. In glede na to, da mi je delo Draga Jančarja poznano, verjamem, da ni zameril ljudem, ki so končno zbrali pogum in stopili na ulico in pokazali, da imajo zadosti laži in kraje in poniževanj.

Tudi Jezus ni sedel notri na toplem, ampak je šel ven med ljudi. In moral je že imeti močan glas, da so ga ljudje slišali. Z glasom in močnimi besedami se je takrat obrnil nad politiko in nesmiselni hedonizem, nad revščino in lakoto. Verjamem tudi, da mu nikoli ne bi prišlo na kraj pameti, s prstom pokazati na lačne in obupane.

Lačen človek, ki ima družino, in je brez službe, in še vseeno ima upanje: Kaj pa tak človek pomeni vam in kaj tak človek pomeni mestu Maribor?

Ker tako radi pišete in očitno poznate pravo resnico, saj ste vendar študirali moralno teologijo in ste nasploh zelo razgledan in kultiviran človek, pa prosim razložite ljudem, ki še sami sebe ne slišijo, ker jim tako kruli v želodcih, zakaj se tako krvavo borite za vsaki cent, da še med mašo pobirate denar od podanikov?

Menite, da je kultura mrtva, da svet in mlade diktirajo mobiteli, internet, zabava, gola sedanjost, da ni vrednot, da ni poznavanja zgodovine, da se obsoja in napada verne. Pa se motite. Ne morete reči, da je Bog povsod, potem pa obsojati napredek v tehnologiji, in kar je potem še najhujše, te tehnologije sami uporabljati.

Tako študiran in pameten človek bi menda moral poznati razliko med verovati in hoditi v cerkev.

Kje je smisel v dragih in razkošnih cerkvah? Kje je smisel v župnikih in škofih in papežu s prekomerno težo (in ker so debeli, pomeni, da preveč jejo, in če preveč jejo, so požrešni, in če so požrešni, smrtno grešijo), ne vidim smisla v dragih avtomobilih, s katerimi se vozite, ne vidim smisla v zgradbah, kjer živite, in nasploh ne vidim nobenega smisla, nobene vere, nobene kulture in nobene vesti v ničemer, kar je razkošno in se trudi skrivati za imenoma Jezus in Bog. To je sramotno početje in to je treba obsojati. Pometite pred svojim pragom in bodite tako ostri do grešnikov v vaših vrstah in se šele potem postavite nad človeka, ki je izgubil vse, pa še vseeno ima moč boriti se za boljše življenje.

Dragi, bledolični gospod, ne poznate ljudi, ne poznate njihove dobrote in požrtvovalnosti, ne poznate življenja. Živite iz tega, kar preberete, in tisto, kar berete zadnje čase, vas moti. Ker: resnica boli.

Ne prenesete resnice. Ne prenesete, da je mali kmečki človek pogruntal pohlep vaše Cerkve, ko ste vi in vsa katoliška srenja imeli tako odličen načrt, malemu kmečkemu človeku pobrati vse, da bodo njegovi grehi odpuščeni.

Ljudje so takrat šli za Jezusom, ker ni imel nič materialnega, dal pa jim je dušo in dobroto, in jih učil, da ni važno imeti, ampak dati. In s tem
zagotovo ni imel v mislih dajati teologom za vrtne zabave s politično elito.

>Benedikt XVI. je zapisal v okrožnici Bog je ljubezen, da je izvor in cilj politike pravičnost in mir. In pri pravičnosti gre za vprašanje praktičnega razuma. Nekaj tega razuma smo ob koncu leta zaznali pri ustavnih sodnikih, ki so za to takoj dobili porcijo ideološkega napada. Slovenijo je potrebno
vrniti na pot razuma, pravičnosti in miru. Za to pa je potrebna tudi zasidranost v vrednotah, ki so konstituirale našo skupnost, ne pa jo razbijale in uničevale. Tega duha konstituiranja v zadnjih protestih ni bilo zaznati, pač pa duha revolucije in  revolucionarnih preobratov, ki nikoli niso prinesli nič dobrega. Upajmo, da bo v letu, ki je pred nami, več razuma in manj revolucije.<

S tem zaključujete.

Ste se vi kdaj v vašem življenju učili zgodovine? Kaj pa je prineslo demokracijo, bratstvo in enotnost? Nikjer nisem nikoli prebrala, da nam je vrednote nacionalnega duha in patriotizma prineslo pitje čaja zamaščenih
važnih elitnih gospodov.

Mali človek je najprej moral na ulico, z vilami in drugim orodjem v rokah, moral je povzdigniti glas in se upreti in umreti in vstati iz ničesar, dragi gospod, vse revolucije so zaslužne zato, da tudi vi sedite v vašem malem zagrajenem svetu in imate možnosti tako zelo >intelektualno< pljuvati po malem človeku in revoluciji.

Upam, da bo v letu, ki je pred nami, več razuma, še več revolucije, še več borbenosti in poguma, volje in moči za boljše življenje.



Pismo bralke: Dragi gospod, ne poznate ljudi in njihove dobrote

Foto: Helena Horvat

Čiščenje skaljene vode

Avtorica: Janice Chrysler

http://omtimes.com/2012/09/clearing-muddy-minds/

Nekoč, na začetku svoje poti v prosvetljenje, se je Budi med pešačenjem s svojimi učenci iz enega mesta v drugo zgodilo, da so šli mimo jezera. Ker so potrebovali počitek, so se tam tudi ustavili. Buda je poklical enega svojih učencev in ga prosil: "Žejen sem. Prosim, prinesi mi nekaj vode iz jezera." Učenec je želel ustreči Budi in se je nemudoma odpravil proti jezeru, da prinese vodo. 

Ravno, ko je prišel do roba jezera, pa ga je pričela prečkati velika kočija z bikovo vprego. Ko je pogledal to skaljeno vodo, si je učenec mislil: "Te blatne vode pa ne morem dati Budi piti." Zato je prišel nazaj in dejal Budi: "Voda v jezeru je zelo kalna. Ne verjamem, da je primerna za pitje." Čez kake pol ure ga Buda zopet vpraša, če bi šel nazaj do jezera po vodo za piti, ker je žejen. Učenec je ubogajoče šel do jezera, kjer pa je videl, da je voda še vedno kalna. Še enkrat se je vrnil in rekel Budi, da voda še vedno ni primerna za pitje, ker je kalna.

Čez nekaj časa Buda zopet prosi tega istega učenca, če gre zanj po vodo. Tokrat je učenec veselo ugotovil, da se je voda med tem že očistila in blato usedlo, saj je bila na vrhu kristalno čista. Hitro je napolnil vrč z vodo in ga nesel Budi. Ko je ta pogledal vodo, se je obrnil proti učencu in rekel: "Glej, kaj si pa naredil, da si očistil vodo? Pustil si jo stati. In blato se je samo usedlo na dno in voda je postala bistra. Prav nobenega truda ti ni bilo potrebno za to. To se zgodi samo in to brez truda."

Ste v svojem življenju že kdaj imeli obdobje, ko so stvari tekle zelo gladko, potem pa je kočija zapeljala v vodo, kot v zgornji zgodbi in zgodile so se stvari, ki so pomešale vaše misli? Morda je bil to zunanji vir, dejanje neke osebe, komentar ali jeza, ki je bila namenjena vam ali pa celo vaše misli in verovanja. Vaša čustva so pomešana in postanejo zbegana kot jezero in vaše misli postanejo motne in nejasne. V času takega nemira vas lahko premami, da ravnate v naglici in izgovorite neprijazne besede, se obnašate na negativen način do drugih ali celo mislite negativno o sebi in dovolite krivdi, kesanju in obžalovanju, da zasenčijo vaše razmišljanje.

V tej zgodbi je Buda poslal učenca nazaj k jezeru le zato, da bo zopet našel kalno vodo. Brez dvoma je bil učenec nekoliko zbegan, ko ga je Buda poslal k jezeru tretjič. Vendar je zaupal v njegovo modrost in tokrat je bilo vse čisto. Gotovo je bil presenečen, ko ga je Buda vprašal, kaj je naredil z vodo, da je postala čista. Konec koncov, ni storil z njo ničesar. A je res lahko tako enostavno? To naj bi naredili tudi mi, ko stvari v življenju postanejo razburkane. Življenje je mišljeno z lahkoto in milostjo, ne pa z boji in prepiri. Tudi, ko preživljamo težke čase, se spomnimo, naj najdemo notranji mir in dovolímo, da se stvari umirijo okoli nas in v nas. Če dovolimo, da se ujamemo v turbulenco, prispevamo sami k temu, da voda ostaja blatna. Naredimo korak nazaj in potrpežljivo počakajmo, da nam Vesolje pomaga pri čiščenju vode. To zna biti najtežji test... Čakanje. Vendar pa ravno v teh trenutkih odkrijemo veliko o sebi, naši poti in naši vlogi v svetu okrog nas. 

Dostikrat je voda kalna le v nas in nihče ne ve za to. Naša čustva so lahko videti kot da grejo proti toku in da je voda razburkana in nepredvidljiva. Poskušamo si nadeti masko, ki kaže svetu, da je vse v redu,vendar na ta način le hranimo nevihto v naši duši. Meditacija, delo z energetskim telesom in preprosto dihanje lahko pomaga umiriti vetrove te nevihte in prav kmalu bomo lahko zopet osredotočeni in zmožni se spoprijeti s čimer koli, kar nam pride na pot. Vsekakor pa bodo odgovori, čeprav je do njih včasih težko priti, prišli k nam z lahkoto in z njimi védenje, da je to, kar delamo in živimo, za višje dobro.

Prevedel: Srečko Lavrič

Dopisnica Finmart z "dobropisom"

POZOR! POMOMBNO BRANJE

Včeraj sem v poštnem nabiralniku našel dopisnico podjetja Finmart d.o.o. iz ljubljane, na kateri piše, da imam na računu dobropis in da me prosijo, če jih nemudoma pokličem, da se dogovorimo o koriščenju. Pri tem podjetju sem res pred leti sklenil zelo uspešno naložbeno polico za zavarovalnico Triglav, katero pa sem zaradi njene nepopisne uspešnosti že pred kakimi dvemi leti prekinil. Stanje na mojem računu je namreč iz meseca v mesec padalo in po vloženih cca 2.600 evrih jih je bilo na računu le še slabih 1000. Ker mi je bil ta donos prevelik, sem polico prekinil in pokasiral fenomenalnih 850 evrov (številke so okvirne).

Ker sem že nekaj star sem najprej pomislil na ukano. Najprej me je zmotila napačna poštna številka, ki so jo poštni delavci potem ročno popravili. Drugo je bilo to, da je dopisnica namenjena za dolgove in dobropise, v nadaljnjem tekstu pa je napisano da nemudoma pokličem, da se dogovorimo o koriščenju. Kaj pa, če bi imel dolg?

Ko pa sem prebral drobni tisk, mi je postalo vse jasno.

Ampak sem si rekel, bom vseeno poklical, da vidim, kaj je na tem. Oglasil se mi je prijazni Klemen ki me je lepo pohvalil, kako imam urejeno naložbeno varčevanje in mi lepo razložil, da imam bonus, po katerem lahko sklenem neko življenjsko zavarovanje, ki sicer stane 70+ EUR za 20 EUR na mesec manj. Ker jaz tega nimam je očitno samo po sebi umevno, da bom tako zavarovanje slkenil. Vsaj tako se je Klemen obnašal. Zanimalo ga je le, kdaj se lahko njihov agent oglasi, da uredimo formalnosi in moj dobropis me bo stal 50 EUR na mesec. HALO?

Jaz sem vljudno vprašal, kaj pa je z dobropisom. Odgovoril mi je, da je to-to. Sklenem skoraj brezplačno (samo 50 EUR na mesec) zavarovanje in izkoristim svoj bonus. Ko sem mu rekel, da jaz tega ne rabim, me je na hitro odslovil in v tonu je bilo čutiti tisto... "Kaj ste pa potem zavraga sploh klicali".

Tip sploh ni imel nobenih podatkov o mojih zavarovanjih oziroma varčevanjih. Ni vedel, da že kaki dve leti ne vplačujem več zavarovanja, ki sem ga sklenil takrat potom njihove firme. Nateg, da te kap.

Torej, če boste prejeli kako podobno dopisnico, boste zdaj že vedeli, kaj z njo.

Če pa kdo pozna kakega zainteresiranega inšpektorja, bi bilo pa tudi zanimivo tole malce raziskati.

Lep dan želim,

Srečko Lavrič

Novi paketi GSM telefonize z imenom bob

Danes sem sklenil dve naročnini pri novem ponudniku BOB. Ponudba je res slišati enkratna, uporabljajo Si.mobil-ovo omrežje, kar ni slabo, cena pa je res smešna, vse po 4 cente in brez mesečne naročnine. Za obe številki sem zdaj plačeval v povprečju cca 80EUR, po novem bi to zadoščalo za 2.000 minut pogovora, česar pa nikoli ne moreva z ženo prekoračiti. Bom povedal, koliko bo prvi normalni račun, ki bo za cel mesec. Lep dan.

Zdravje: Lepo oblečeni in polni strupa

Danes sem v svoj nabiralnik dobil mail od neznanega avtorja in, ker se mi zdi pomemben, sem ga uvrstil v svoj blog. Kar zmrazi me...

O tem, kako strupeni so lahko čevlji in tekstil, že veliko vem. Pa vendar me je dokumentarni film nemške 3SAT (7.10.2011 ob 20.15 - "Schick aber Schädlich", avtorica Inge Altemeier) globoko pretresel.

Potrošniki smo se zelo razvadili in pričakujemo, da nas bo v modnih trgovinah vedno pričakalo nekaj novega. Tako se izdelki ne zamenjajo štirikrat v letu, ampak 24 krat. Vse to terja svoj davek, tako pri potrošnikih, kot pri dobaviteljih in, ne na koncu, pri ekologiji.

Film se začne z zgodbo Francozinje, ki si je za 150 EUR kupila čevlje in zbolela. Tam, kjer je bila koža v stiku s čevljem, je dobila ožganine, otekline in alergijsko reakcijo. Po dolgem raziskovanju so našli vzrok: DMF (dimetilformamid), ki je v Evropi prepovedano sredstvo proti plesni. Ampak, ker je večina modnih izdelkov narejena izven Evrope (predvsem v Turčiji, Indiji, Bangladešu in na Kitajskem), ga dobimo tudi mi.

DMF so našli v majhnih belih vrečkah, ki so bile priložene v škatli za čevlje. Velike firme so prosile Kitajce naj jih več ne uporabljajo, tudi iz EU komisije so sporočili, da sistem javljanja deluje. Vsaka država lahko sporoči na vsem dostopno internetno platformo, kateri izdelki so škodljivi za potrošnike.

V Nemčiji je bil največkrat javljeno podjetje Deichman z znamko čevljev Graceland - mislim, da za njih pravkar delajo reklamo. Za neke otroške športne copate so dobili prijavo že leta 2008, pa so jih še naprej prodajali do aprila 2010. Zakonov, ki bi v tem primeru ščitili potrošnika ni, podjetja se lahko sama odločijo, kako bodo reagirala.

Glede DMF-ja so se proizvajalci in trgovci domislili nove fintice: namesto priloženih vrečk z DMF zdaj posprejajo kartonsko škatlo ali celo izdelek sam. Prodajalci v trgovinah ne poznajo izvora čevljev, tudi vam ne bodo znali povedati, ali so obdelani z DMF.

Tekstil in usnje na Kitajskem in predvsem v Bangladešu obdelujejo z drugimi strupenimi kemikalijami, kot je kromova sol (iz nje nastane krom VI, ki je strupen in rakotvoren), organske klorove spojine (povzročajo težave z dihanjem), etilen oksid (povzroča glavobole, slabosti, škodi dedni zasnovi). Najbolj so prizadeti delavci, nato njihovo okolje, nato delavci v pristanišču, ki raztovarjajo ladijske kontejnerje, nato delavci v skladišču trgovin, nato prodajalci in na koncu kupci.

V Azji so delavci brez pravic, v nemških pristaniščih pa podjetja sama testirajo, koliko strupov je v kontejnerju. V Hamburgu je 50% kontejnerjev preobremenjenih s strupi. Če jih je preveč, si nadenejo posebno zaščitno obleko in jih najprej prezračijo. Ni znano, za katera podjetja pridejo strupeni tovori, zaščita podjetij je važnejša od zaščite potrošnikov.

Tudi delavci v prodajalnah zbolevajo. V dokumentarnem filmu so prikazali dekoraterko iz prodajalne H&M, ki je zbolela. Z veliko samoiniciative je ugotovila, kaj ji je, vendar se podjetje izmika. Nemški sindikat je izvedel anketo: 70% delavcev, ki raztovarjajo robo, je tožilo o glavobolih, utrujenosti in težkemu dihanju.

Gospa, ki je v Espritu več let likala kavbojke, preden so jih dali v prodajo, je zaradi klorovih spojin dobila astmo. Njen delodajalec noče priznati, da je zbolela zaradi kemikalij v kavbojkah. Sicer so izmerili zrak pri likanju javbojk, vendar nočejo povedati vrednosti, saj zaupajo v svoje izdelke, da niso strupeni. Zdravnik se s to razlago ne strinja, ker so v pljučih njihove bivše zaposlene našli točno takšne strupe. Odkar več ne dela, se ji je stanje izboljšalo.

Podvprašanje: mislite, da danes pri Espritu za likanje kavbojk uporabljajo posebna zaščitna sredstva?

Poseben problem so kavbojke s postaranim videzom. V Turčiji so prepovedali obdelavo kavbojk s kremenčevim peskom, ker je umrlo več sto ljudi. Zdaj uporabljajo laser. Ampak, v Bangladešu so z veseljem sprejeli delo ... Pri tem ne uporabljajo nobene zaščite, zato prihaja do zadušitev. Dnevno naredijo 300.000 kavbojk, predvsem za C&A in Zara.

Uradne izjave modnih podjetij so dobro naštudirane. Pri H&M so seveda za varovanje narave in za trajnostni razvoj. Na uradnem seznamu je 200 nevarnih kemikalij, ki jih lahko izjemoma uporabijo, vendarne prepogosto. Tudi v tovarnah ne vedo, kaj sploh uporabljajo, zato prihaja do nesreč (eksplozij, požarov), ki jih nihče ne razišče. Novih delavcev je dovolj in so zato lahko "pogrešljivi".

Veste, pri kateri barvi morate najbolj paziti? Pri črni. Za lepo, črno barvo morajo uporabiti veliko strupenih kemikalij. Eko črnega perila ni mogoče narediti oziroma ga ne bi nihče kupil. Dekoraterka, ki je delala pri H&M, je zbolela (klor anilin). Sama je plačala preiskave in v krvi so našli strupe, ki jih uporabljajo v tekstilni industriji. Problem pri teh strupih je, je povedal zdravnik, da ne pride do hitrih alergičnih rekacij (npr. na koži), ampak se strupi počasi nalagajo v telesu. 

V Indiji so znani po bombažu. Bolj temno obarvan je bombaž, več kemikalij so morali uporabiti. Za briljanstnost barve uporabijo težke kovine. Problem so seveda odpadki, ki nastanejo pri barvanju bombaža: napolnijo jih v vreče, brez zaščitne opreme, in odložijo na kup. V dvajsetih letih so popolnoma zastrupili vodo in zemljo. 

V Aziji uporabljajo strupe, ki so v Evropi prepovedani. Poslovneži (lastniki tovarn in predstavniki modnih podjetij) se raje srečujejo nekaj kilometrov od tovarne, v čistem okolju.

Delavec, ki beli bombaž in v kratkih hlačah cel dan stoji v bazenu s kemikalijami, je povedal, da so mu po nekaj mesecih odpadle vse dlake in da se počuti bolnega. Odkar se je razširila tekstilna industrija, je tudi raka več. Predvsem rak želodca, ledvic in mehurja je pogost. Tekstilne tovarne se pritožujejo: če bolj pazijo na varnost pri delu in ekologijo, je tudi izdelek dražji in kupcev (velikih modnih podjetij) je vse manj.

V dokumentarcu sem izvedela, da je eko bombaža ni mogoče narediti. V Indiji gojijo eko bombaž, ki ga v tovarnah obdelajo na isti način kot konvencionalnega. Lastnika tovarne so vprašali, ali lahko pride do zamenjav blaga in izdelkov - kako ve, na katerem kupu je kateri bombaž, če sta po videzu enaka. Samo nasmehnil se je.

In tako se nam ni treba več čuditi, da lahko izdelke iz eko bombaža kupimo tako poceni. Eksperti celo opozarjajo: prodamo več eko bombaža kot ga proizvedemo! Samo 1% tekstila je neobremenjenega; to so resna podjetja, ki pazijo pri predelavi in barvanju, vendar imajo zato njihovi izdelki višjo ceno. Ste jo pripravljeni plačati?

Ko sem prijateljici J. na kratko povzela vsebino dokumentarca, je zgroženo povedala: "Pravkar sem hčerki pri H&M kupila 10 majč. Kaj naj naredim?"

Večkrat jih operi, je bil moj odgovor. Jakne in plašče je treba vedno več dni zračiti na prostem, prav tako puloverje in čevlje. Vse ostalo je potrebno najmanj enkrat oprati, preden nosimo. To velja še posebej za perilo in, kot smo slišali, izogibajte se črnega, pa naj bo še tako seksi.

Najbolje pa je kupovati z nosom. V nekaterih trgovinah lahko že pri vhodu zavohamo strupene kemikalije. Obrnite se in pojdite z nosom iskat drugo.