ponedeljek, 18. marec 2013

Niso krivi samo politiki

Danes sem v e-nabiralnik dobil pismo, s katerim se zelo strinjam, ker kaže na en segment naše zahodnjaško naravnane, ovčje poneumljene miselnosti. Če se le malo spremenimo, lahko veliko dosežemo tudi na večji ravni. Naša pasivna kino-filmsko fast-foodovsko supermarket miselnost pa pomaga ravno velikim in bogatim korporacijam, katerim je prav malo mar za naše zdravje in blagostanje. Ravno nasprotno. Bolj smo bolni, več kasirajo.



Strinjam se s tem, da so potrebne družbene spremembe...

Ampak za večino stvari niso krivi samo politiki (ki smo jih izvolili) ampak smo krivi ljudje sami, zatorej bo težko karkoli narediti, če se navadni državljani ne bomo spremenili. In zelo težko se bomo spremenili, vsi skupaj.

Primeri:
1. Živim na podeželju, ki se zarašča, ker se nikomur več ne splača obdelovati zemlje, saj je hrana v supermarketih tako zelo poceni. Sama sem dejavna v Društvu za razvoj podeželja, kjer se trudimo z organizacijo tržnic -  prodaje hrane lokalnih  kmetov. Vendar ne zaživijo kot bi morale, ker je bolj praktično, da v supermarketu nakupiš vse naenkrat. Nihče se ne zaveda, da je kupovanje v marketih podpora tujim delovnim mestom in potem vsi jamramo, da dela ni.  Prav nam bodi!

2. Minili so prazniki. Moji otroci so za darila dobili 7.8 kg čokoladnih izdelkov ter 3 kg južnega sadja in kakšnega pol kg bombonov , vendar niti enega kg slovenskih jabolk ali slovenskega sušenega sadja ali  orehov, lešnikov...! Prav nam bodi, če imamo debele otroke in propadajoče nasade starih ekoloških jablan!

3.Zadnjič mi je ena preprosta gospa rekla: Če ne znaš ceniti svojega, si hlapec!  Ta stavek me spremlja kot mora že dva meseca. Ker je resničen. Ker smo hlapci. Ker  raje kupujemo poceni in nekvalitetne kitajske cunje, kot bi dali par EURO več za slovensko robo. In je propadla Rašica, Labod, pletenine Sežana, Vezenine Bled, Mura.....  Za zgled pa nam je bila Katarina Kresal, ki se je v času propadanja Mure na dan stavke delavk vsedla na letalo in šla po nakupih v Milano. Tipična Slovenka! Namesto da bi šla v Muro in s sabo pripeljala še žene ambasadorjev.... Sedaj pa jočemo, ker ni delovnih mest! Prav nam bodi! Hlapci!

4. Konec osemdesetih let so Primorci množično dobivali italijanske penzije, ki so bile precej velike.  Ljudje so množično kupovali avtomobile, zidali vikende, preurejali hiše....Nihče se ni spomnil (v naših krajih), da bi se povezal s kolegi in ustanovil kakšno večje podjetje ali ga celo odkupil v času tranzicije. Ko so v  devedesetih letih propadala podjetja eno za drugim so vsi čakali, "da bo prišel kakšen Italijan in nas bo rešil". Res je prišel in prevzel tovarno Lesonit. Od bivših 3000 zaposlenih jih je ostalo 120 in zasvinjan zrak s fenoli in nobenega razvoja lesarske proizvodnje (ki bi nudila dodatna delovna mesta), čeprav so Snežniški gozdovi bogati.  Ljudje pa še vedno čakajo, da bo prišel rešitelj od zunaj (ne domačin),  ki bo prinesel delovna mesta. Malokdo pomisli na to, da bi se sam kaj lotil, ker je najbolj enostavno nekam hoditi v službo, brez prevzemanja tveganj in odgovornosti.  Prav nam bodi!

5. Vedno več je na podeželju zveri in divjadi, ki tistim redkim kmetom, ki še vztrajajo, delajo škodo. Lovci imajo seveda korist, da se divjad pase in jo je zmeraj več. In ker je obdelanih površin vse manj, je divjad prišla do mest. Prav nam bodi, če smo tako leni, da ne moremo zastonj obdelati kakšne njivice za samooskrbo ampak se raje plačniško rekreiramo v fitnes centrih, nogometnih igriščih, dvoranah....... In v tej smeri celo vzgajamo otroke, ki bodo kot odrasli zahtevali še naprej takšen način življenja, saj jih od malega privajamo na to!

6.  Zaščito živali smo povzdignili nad zaščito ljudi. Za pse in mačke se ni nikoli tako odlično skrbelo kot danes (prehranski dodatki, oblačila, umivanje zob...), v nekaterih družinah je zanje  bolje poskrbljeno kot za otroke. Prav tako so divje živali močno zaščitene, ker so luštne....   Prav nam bodi, da medvedje ob belem dnevu hodijo mimo šole in jih otroci opazujejo skozi okno (OŠ Podgora Kuteževo, pomlad 2012)!

7. Spreminjanje miselnosti je dolgotrajen proces, ki se začne že v družini, nato v vrtcu in šoli. Ali svojim otrokom  dajemo zgled naj kupujejo lokalno sezonsko pridelano hrano, lokalno izdelana oblačila in obutev? Ali jih o tem učimo v šoli? Ali jih učimo spoštovati zemljo in jo  obdelovati?  Ali jih učimo spoštovati našo kulturo in kulturno dediščino? Ali jih učimo spoštovati sočloveka?  Ali učimo svoje otroke, da je za normalno življenje potrebno zelo malo materialnih stvari in denarja in zelo veliko ljubezni? Ali ne vzgajamo svojih otrok v miselnosti potrošništva,  konkurenčnosti, individualizma, skratka neoliberalizma? Ali  jim še vedno dajemo zgled, da je tuje najboljše in da celo "zaradi foušarije ne bom kupil od soseda"? Prav nam bodi, da smo tam kjer smo.


Težko je spreminjati miselnost že pri sebi, kaj šele pri družbi. Ne predstavljam si, kaj bi moglo priti, da bi se ljudje na hitro začeli drugače obnašati. Običajno so to vojne ali lakote.

"Da se naredi kar je prav je vedno pravi čas." Martin Luther King Jr.

"Nikoli ne dvomite ali lahko majhna skupina resnih in predanih ljudi spremeni svet. V resnici je to edino, kar ga sploh lahko." Margaret Mead 

Ni komentarjev:

Objavite komentar